PET HEBREJSKIH SPEVOV LJUBEZNI

Hila Plitmann

I.

Podoba vrezana v srce je moje,
med sojem in temo potuje;
kakor nekakšna tišina telo ovija tvoje,
tako val tvojih las obraz ti obsuje.

II.

Prosojna nevesta
moja je vsa
in tako lahkotni
bodo njeni poljubi.

III:

»Skoraj vedno,« je nebu streha porekla,
»za daljo med nama je brezkončnost premalo.
A nedavno se semkaj je dvojica zatekla
in tedaj je med nama le pol palca ostalo.«

IV.

Kako sneži!
Kakor drobceni sni,
ki jih siplje nebo.

V.

On bil je stkan iz nežnosti,
a ona stolp kameni.
Naj se še tako trudila je nepremagana ostati,
kar tako in brez razloga,
jo vzel je vase
in polegel jo
na najbolj mehko od mehkobnosti.

prepesnil Milan Mandeljc, na podlagi angleškega besedila


NOVE LJUBEZENSKE PESMI

Georg Friedrich Daumer, *Johann Wolfgang von Goethe

1.

Opusti, o srce, rešitve up

na poti po ljubezni morju!

Tisoč ladijskih razbitin

brodolómi na njegá obzorju.

2.

Zlovešče nočne sence,

valovi in vrtinci groze!

Mar onim v zavetju

varnih tal in trdnih

so misli doumeti dale?

Le on sam,

na divje morje pognan

v pustinji nevihtni

daleč stran od obale.

3.

Na vsakem od prstov

mi prstan rokó je krasil,

ki jih v dar sem od brata

v ljubezni dobila.

In en’ga za drugim

nevrednežu zalemu

jih vse podelila.

4.

Le znak daj, črnooka, da pade svodenj

te palače in nad mesta gre povodenj.

Kako naj torej srce se moje brani

v hišici iz kart tej grožnji, da ga rani?

5.

Varji, varji sina svojega,

soseda, pred gorjem

ga s svojimi črnimi očmi

začarati želim.

Kako gore ȏči moje črne,

da strast mladen’ču vžgo!

Ak’ bi duša se ne vnela,

kajža ti gorela bo!

6.

Vrtnice so mi dali mati,

ker v otožnosti bledim,

kako prav imajo mamica,

jaz kot vrtnica venim.

7.

Z gore valili se, valili

nalivi za nalivi so,

in jaz bi vas poljubil

o tisočkrat po sto.

8.

Mehke trave tod okoli,

lepo mesto, blago!

O, kako lepo je počivati

tukaj s svojo drago!

9.

Čutim strup, ki mi srce razjeda.

Ak’ dekle ne vda se

skušnji nežnega želenja,

mar živi dni naj vse oropana veselja?

10.

V sladi njo in njo ljubkujem

duša tiha, brez pokoja,

znova se in znova k vam nazaj,

Nonna, vrača misel moja.

11.

Vse, prav vse je veter vzel

besede, leporečec!

In prav ves tvoj trud vnemar,

oj, ti, licemerec!

Drugo si ujemi ljubo

v pasti te svoje!

Ti si namreč en tatin,

vse bile so tvoje!

12.

Črni les in senca tvoja tako mračna!

Srce ubogo, kako zatira te bolest!

Tebi edina dragotina stoji ti pred očmi;

na veke prepovedana ljubezen, od strasti kipi.

13.

Nikar ne sedi, ljuba,

tako blizu mé!

In ne zri nikar mi v lica,

ȏči ti goré.

Čeravno v nedrih vse žari,

gási plamen svoj,

da bi svet ne prepoznal,

da sem ljubi tvoj.

14.

Žlathni, drzni mladenič,

žareče oči, temni lasje,

zbog tebe žalosti polno

je moje ubogo srce.

Zmore v ledu sonce žgati,

ali noč spremeniti v dan?

Mar dah živi v gorečih nedrih,

če ni s strastjo pretkan?

Je mar poljana takó svetla,

da cvetice v temi ne vené?

Je mar svet rádosten tako,

da je v muki zabljeno srce?

NAZADNJE

Dovolj zdaj, Muze!

Zaman mi skušate kazati,

da beda in radóst

sledita si v ljubeči grudi.

Ni moči, ki celi rane

dejanj Amórjevih puščíc,

a uteha se rodi le

iz vas, o Dobrote!

prepesnil Milan Mandeljc, na podlagi nemških in angleških besedil


PESMI OD LJUBEZNI IN KAFETA

Ljudske iz Slovenske Istre

 

Storu si je lepi vrt

Storu si je lepi vrt.

Vse divojke notri so hodile brat,

ma Roža Katarina ne.

Storu si je lepo šternico.

Vse divojke po vodo so prišle,

ma Roža Katarina ne.

Storu si je lepo cerkvico.

Vse divojke so molit Boga šle,

ma Roža Katarina ne.

Storu se je na mrtvac.

Roža Katarina sa je prišla

sa se je začudinila.

 

Kaki je to mrtvac,

ki ima oči na gledac ,

ki ima usta na smehac,

ki ima roke na objemac,

ki ima noge na skakac?

Masada je skočo in jo objeu

in sabo jo je zeu.

 

Jeno leto je pasalo

Jeno leto je pasalo, ki son jaz poročen biu.

Ljuba žena mi je umrla, sam Bog večni jo je zeu.

Drugega mi ni pustila, ku ne dete mikeno.

Kruha mi ne more jesti, podojit ga nima kdo.

 

Za mikinega otorčića

Dajte dajte na kolač in za faše in za plene.

Dajte dajte na kolač za mikinega otorčića.

Traj na na na ni na na, traj na na ni na na ni na.

 

Ku en šaltin

 

Dva lepa pušljića

Dove tu vai Luigi, no lepo mlado iskat?

Io vado a Parigi, tam gor jo hočem zbrat.

La sù go visto una, prou lepa mlada je bla,

e io faro per quela, dva lepa pušljića.

 

Moja mati ćüha kafe

Moja mati ćüha kafe, samo cikorja,

ma samo da je.

Naša mati ćüha kafe s samga ječmena,

ma samo da je.

Naša mati ćüha kafe iz same rži,

da vsa hiša smrdi.

Žgali smo ječmen, zrnje use

pa je dišalo, kuker kafe.

Naš ta stari prave taku,

da je mizerja ma vse glih lepu.

Ona neče pit kafe, ko ne čikolado.

Ona misli šempjasta, da se novci krado.

 

Ku je muj uače

Ku je moj uače tuku muojo mater, luonci stolice so letiele po zraki,

jes sem pei mislu, de tu je veselje in od veselja sen tuku anke jest.

 

Zigo zigo zago

Zigo zigo zago

moretina vago

sen povleko špago

sen jo vido nago,

sen jo vido tralala.

Della pasione

sen tuku anke jest

 

Kantaj Nineta

Kantaj Nineta, ko jimaš ti morbin,

ki bojo došla leta, ti bo morbin pasau.

Daj zapoj Nineta.


ZALJUBI SE V ŽIVLJENJE

Fran Milčinski – Ježek

 

Vse se ruva, suva, drenja,

kot da je zbezlala srenja,

pahni! mahni! le užgi ga! ̶

svet je prva zvezna liga.

NE TAKÓ!

Mal potrp, ne zgubi nade!

Čak, da sekira v méd ti pade.

Če ti odveč je potrpljenje,

pa ZALJUBI SE V ŽIVLJENJE.

 

Če zaslužil rad bi novce,

glavo nucaj, ne komolce.

Ne hitite, ne drvite

v divjo jago na profite.

LE ZAKAJ!

Za dva groša fantazije

je zadosti bogatije,

da resnica bo, kar sen je,

če ZALJUBIŠ SE V ŽIVLJENJE.

 

Glej, kako življenja reka

brez koristi ti odteka.

Potok časa se ne ustavi,

tko kot z nafto se napravi.

 

IN ZATO:

Zbrihtaj se in pamet v roke!

Kupi srečo na obroke

in ZALJUBI SE V ŽIVLJENJE

preden vija-vja-ven je.